Objave

Prihod domov - 23. 5. 2016

Slika
Še zadnje jutro v Santiago de Compostela. Na hitro zmečemo stvari v nahrbtnike in počakamo taxi, ki nas pelje do letališča. Do tja je samo 15 km, lahko bi šle tudi peš. Ampak ker letimo že ob 8:35, vzamemo taxi;) Hitro prispemo v Valencio, na vrsti je 8 urno čakanje na let do Trsta. Pot pod noge in v mesto, na kavo, zajtrk, ogled. Ves ljubi dan se prestavljamo z riti na rit. Naporno! Še dobro, da ne dežuje. Ob 21:00 pristanemo v Trstu. Počakam na prtljago in upamo, da nas domači že čakajo. Potem, presenečenje. Prišli so. In sprejeli so nas kot velike zmagovalke. Nepopisno veselje. Okronali so nas z venci, poskrbeli za penino in odlično čokoladno poslastico. Za trenutek se res počutim čarobno. Napokamo se v kombi in via Ljubljana. Domov. Končno. Pri mami doma še eno presenečenje...njen mož je pripravil res lepo dobrodošlico z narezkom in še eno steklenico šampanjca. Mislim, da bomo še kdaj kam šle...tako lepo je priti domov. Ura je že skoraj 1 zjutraj, zato odpujsamo domov. Na hitr
Objavite komentar
Preberite več

Santiago de Compostela

Slika
Še zadnji dan. Nehalo je deževati, na nebu poleg oblakov lahko vidim tudi malo modrine in če potrpežljivo čakam, tudi kakšen sončni žarek. Temperatura dobrih 10 stopinj. Torej, idealno vreme za še zadnji sprehod do katedrale, morda nakup spominkov za domov (zelo omenjeni bodo glede na minimalen razpoložljiv prostor v nahrbtniku), dobro kosilo in še morebitno zadnje srečanje s kakšnim romarjem, ki smo ga spoznale na poti. Zadnji dve noči spimo nekaj km iz strogega centra Santiago (cca 2 ali 3 km), v univerzitetnem delu predmestja, v nekakšnem starem samostanu, predelanem v hostel/penzion. Zunanji vtis je še kar veličasten, sobice so pa tako majhne in preproste, da imaš občutek, da si naenkrat postal del zgodovine;) Imamo lep razgled iz te sobice, kar pa tudi nekaj šteje (predzadnja in zadnja slika). Jutri, zgodaj zjutraj, pa proti domu. Komaj čakam!
2 komentarja
Preberite več

Finisterra - počitek

Slika
Nenavadno, koliko časa imam, ko ni treba hoditi. Vstanem ob 8ih, jem zajtrk do 10ih in klepetam z drugimi, ki prav tako počivajo. Izmenjujemo si vtise, izkušnje, misli. Potem grem na sprehod po mestu. Ker je majhno, ne traja dolgo;) Potem popijem kavico v marini, na istem mestu kot prvi dan, da ni potrebno ponovno prijavljanje na wi-fi. Sedim, klepetam s prijateljico doma in čakam, da prideta mami in Manca. Zdi se že dolgo, kar smo se videle. Ker čas teče res počasi, si naročim kosilo - hobotnico (res naredijo zelo dobro). Čeprav nisem lačna. Ker za sedenje na riti ne potrebuješ veliko energije. Ampak vseeno. Potem prideta! Veselje! Videti in slišati sta fantastično. Shujšali sta. Zanikata. Itak;) Skupaj popijemo kavico in klepetamo. Čas mineva hitreje. Se prestavimo v drugo restavracijo, kjer si mami privošči lep kos mesa, jaz pa cheesecake (že drugi kos). Potem odideta na konec sveta - še zadnji napor. Zatem pride počitek tudi za njiju. Mislim, da ga že težko pričakujeta. Ko se vrnet
2 komentarja
Preberite več

29. dan: Muxia - Finisterre (29,3 km)

Slika
Za mano je še zadnji dan hoje. Dan, ko se zložijo vsi koščki sestavljanke v sliko, ki jo (upam) nikoli ne pozabim. In bil je čudovit dan. Sv. Jakob mi je postregel z vsem, kar premore. Prijetno hladnim jutrom in oblaki, da hoja v klanec ni bila izčrpujoča, dežjem na polovici poti, da sem v miru pojedla zajtrk in popila kavico, prvimi sončnimi žarki, ko sem spet zagledala ocean, prijazno hospitaliero, v katero sem se zaletela na ulici v Finisterri in kar nekaj znanimi obrazi romarjev, s katerimi smo se že srečali na Poti. Slednji so dali dnevu piko na i. Iskreno veselje, da nam je uspelo, vidno olajšanje na obrazu, pozitivna energija in sreča, da smo ta trenutek tukaj. In na koncu, prijetno sonce, ki mi greje hrbet, medtem ko v pristanišču pijem kavo, pišem te besede in preprosto lenarim. Finisterra je bila v času Rimljanov poznana kot "konec sveta" (Finis Terrae). Za njim je le še morje teme, kot so nekoč imenovali Atlantik. Do tja še nisem prišla, saj je do rta (s svetilni
4 komentarji
Preberite več

28. dan: O Logoso - Muxia (cca 27 km)

Slika
Že zjutraj je posijalo sonce. Lepa popotnica za pot do cilja. Kilometri so minili kot bi mignil. Očitno smo res pridobili na kondiciji, odpornosti na dolgočasnejše dele poti. Ves dopoldne sem pričakovala morje, ocean. Vonjave na gozdnatih delih poti so ga napovedovale. Dišalo je po evkaliptu, borih, soli. Veter je nežno pihljal in cca 8 km pred ciljen sem ga zagledala. Mimo dreves, ampak vendarle. Še nekaj korakov in.....vauuuu.....po skoraj 4ih tednih in cca 850 prehojenih kilometrih je bilo končno tam. Morje. Modrina tal in neba sta se združili v eno. To je še bolje kot Santiago. Vendar to ni Muxia, me opomni dohtar. Ojoj. Koliko še? Dobrih 7 km. Ah, to zmorem z lahkoto. Oddaljila sva se od obale za nekaj časa in potem je bila tam. Peščena obala in Muxia. Stekla sem po peščeni plaži do vode in stopila vanjo. Hladna, a prijetna. Najboljši občutek na tem svetu. Ocean je odplaknil boleče podplate in žulje. Res čarobno. Po kratkem oddihu (malo čokolade in en cigaret) sva šla proti centr
5 komentarjev
Preberite več

27. dan: Negreira - O Logoso (39,9 km)

Slika
Vstali smo zgodaj in se podali na pot. Brez kave. Ali zajtrka. Prva postaja šele čez cca 12 km. Uf, so se vlekli. Po zajtrku prvakov (kava, jajca s slanino, sveže iztisnjen pomarančni sok) je bilo seveda veliko lažje. Poleg tega je posijalo sonce, pokrajina je res lepa in veš, da boš kmalu prišel do morja. Vau....kdo bi si mislil;) Veličino dneva so nekoliko pokvarili moji prstki, ki so se začeli družiti s pokvarjeno bando - Žulji. Kratek postanek in oskrba prstov (zato pa imam zdravnika s seboj, kajne?) in spet je bilo prešerno. Skorajda brez zavedanja sva danes prišla na cilj. Kar naenkrat se je pojavil alberge. Še prej pa naju je prijazno pozdravil poni;) Pa še nekaj, da ne pozabim. V Španiji imajo smešna pokopališča. S samimi umetnimi (plastičnimi) rožami. Zaradi insektov.  Ki se jih bojijo kot hudič križa. Prilagam sliko, da dobite vtis, kako izgleda;) Današnja cvetka: besedne igrice so zelo zabavne, da mine čas in da ne opažiš morebitne monotonije ali v zdravnikovem primeru, d
6 komentarjev
Preberite več

26. dan: Pedrouzo - Santiago de Compostela - Negreira (43,1 km)

Slika
Po okrepčilnem zajtrku (glej prvo sliko) sva se odpravila proti Santiagu in potrpežljivo čakala na sonce. Le to naju je počastilo s svojimi žarki ob prihodu v center Santiaga. Sicer lahko naslednje slišite od prav vsakega romarja, ampak vseeno. Prihod v Santiago ni prav nič veličasten. Neokusne stavbe, brez pridiha spiritualnosti ali česa podobnega. No, res je, da naj bi to prinesel romar s seboj. Po pravem zajtrku v samem centru mesta, na vrtu hotela, ki je skrit očem večini romarjev (prednosti romanja z izkušenejšimi), sva bila nared za formalni del - katedrala in Compostela (certifikat, ki ga prejme romar kot potrdilo, da je prehodil Pot). Množica ljudi me je spravila v nejevoljo. Že res, da je Santiago tretje največje romarsko središče, ampak količina ljudi je bila nepopisna (glede na trenutno navajenost na samoto in srečavanje ljudi le na vsakih nekaj km). Kljub temu sem pokukala v katedralo. Ravno v času maše. Ogromno ljudi, slikati pa se v tem času ne sme. Nič hudega, saj pride
6 komentarjev
Preberite več